Stefan Gužvica, “Before Tito: The Communist Party of Yugoslavia during the Great Purge (1936–1940)”
The time of the Great Purge in the Soviet Union has been one of the most controversial and under-researched periods in the history of the Communist Party of Yugoslavia (KPJ). Secrecy has surrounded it because of the executions of most leading members of the party from the interwar era, while its appeal lies in the fact that, at the end of this period in 1939, Josip Broz Tito became the party general secretary, a post he would hold until his death in 1980. Using newly-available archival sources from Moscow, Stefan Gužvica offers the first academic and systematic analysis of this crucial formative period in the history of the KPJ. He presents, in great detail, the downfall of Milan Gorkić, who led the party before Tito, as well as his closest colleagues and rivals, most of whom were swept away in the Purge, such as Ivan Gržetić, Vladimir Ćopić, and Stjepan Cvijić. Rather than focusing on Tito alone, Gužvica shows that the Comintern considered a wide array of candidates from the Yugoslav party, including Kamilo Horvatin, Ivo Marić, and Petko Miletić, before settling for Tito in early 1939. Gužvica explains the reasons of Tito’s success, examines the policies and failures of his rivals, and pays particular attention to the long-term consequences of Tito’s appointment, culminating in the Soviet-Yugoslav split of 1948.
ACTA Universitatis Tallinnensis
978-9985-58-876-5
Paperback
224 pages
Published in 2020
https://www.tlu.ee/en/taxonomy/term/83/bookshop
Stefan Gužvica (b. 1993) is a doctoral student at the University of Regensburg and the Graduate School for East and Southeast European Studies. He is currently working on a dissertation about the Balkan Communist Federation. He has received his MA at the Central European University in Budapest. This book is an extended version of his masters’ thesis.
—
Stefan Gužvica
Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslaviji med veliko čistko 1936 – 1940
Prevod: Marko Kržan
Ljubljana: Založba Sophia, 2019
240 strani
Klasično zgodovinopisno delo, utemeljeno na virih, rekonstrukciji dogajanj in znanstveni objektivnosti, v katerem avtor podrobno razčlenjuje izjemno zanimivo obdobje frakcijskih bojev v KPJ pred drugo svetovno vojno, pokaže, da Josip Broz – Tito še zdaleč ni bil niti edini niti samoumevni kandidat za voditelja KPJ. Na podlagi objavljenih spominov, starejše in najnovejše strokovne literature ter primarnih virov, arhiva Kominterne, zelo natančno in napeto popisuje spopade med različnimi frakcijami in skupinami v KPJ. Obdobje v letih 1936–1940 je bilo ključno za razvoj zgodovine KPJ od leta 1940 naprej. Zgodovina potegovanja za vodstvo KPJ v poznih tridesetih letih pa je v marsičem predzgodovina leta 1948. Knjiga zapolnjuje vrzel v slovenskem zgodovinopisju na tem področju. Razgrinja nove ugotovitve v zvezi z imenovanjem generalnega sekretarja KPJ v metežu velike čistke med obema svetovnima vojnama, pokaže alternativno razumevanje odnosa Kominterne do posamičnih nacionalnih komunističnih strank. Nasproti pogosto ponavljani domnevi, da naj bi bila KPJ nepomembni satelit Kominterne, popolnoma podrejen odločitvam njenega izvršnega odbora, avtor dokazuje, da so jugoslovanski komunisti imeli precejšnjo avtonomijo. Njihovi nadrejeni v Moskvi seveda nikakor niso bili odcepljeni od dogajanja, vendar so spodbujali in pričakovali samostojno delovanje. Tito je bil kandidat, ki je najbolj razumel ta pričakovanja, v tem je bila njegova prednost v frakcijskih spopadih. Ti so vključevali tudi komuniste iz mnogih drugih komunističnih strank, kar kaže, da je politična mreža Kominterne pogosto zmogla preseči nacionalne vezi. To nas opominja, da zgodovine nacionalnih komunističnih strank Kominterne nikoli ne smemo obravnavati kot zaprte v vakuumu.
Knjiga obsega uvodno poglavje s predstavitvijo virov, metodologije raziskovanja in glavnih tez, ter štiri dele, ki se členijo na posamezna poglavja. I. del razčlenjuje vprašanje partijske enotnosti in pokaže frakcijske boje KPJ v letih 1919–1936, in sicer med levim in desnim krilom, boj proti boljševizaciji, konsolidacijo z Milanom Gorkićem ter prvo obdobje represije. II. del prikazuje vzpon in padec Milana Gorkića, voditelja KPJ v letih 1932–1937, ki so ga na aprilskem plenumu 1936 obtožili desnega odklona, kar je pritegnilo pozornost Kominterne, ki je ta konflikt razumela kot ponovno netenje frakcijskih bojev in grožnjo razdrobitve ter s tem uničenja gibanja. Sledilo je leto čiščenja oporečnikov v KPJ, pretežno trockistov. Tudi Gorkić je postal žrtev te čistke. III. del razčlenjuje frakcijske boje, ki so sledili: glavni kandidati za novega vodjo so bili Josip Broz – Tito, čigar skupini je bilo dodeljeno začasno vodenje, Ivo Marić in Labud Kusovac, ki sta vodila t. i. tretji vzporedni center, Petko Miletić, vodja ultralevičarske frakcije, ter Kamilo Horvatin, predstavnik KPJ v Kominterni. IV. del razširi frakcijsko sliko in prikaže odzive v mednarodnem komunističnem gibanju: podpoglavja imajo naslove Tovariši v Parizu, Španska inkvizicija, Likvidatorstvo in hrvaško vprašanje, Tito v Moskvi, Miletić v Moskvi.
Knjiga se zaključi s poglavjem o Titovi zmagi. Po dveh in pol letih boja je bila KPJ povsem na levici mednarodnega komunističnega gibanja, vsi njeni glavni voditelji so pripadali levi struji, kar po avtorjevem mnenju ni bilo najbolje za obdobje ljudske fronte, ki je potrebovalo zmernost in sodelovanje. Tito je premagal druge kandidate predvsem zato, ker je pravilno razumel ideje leninizma, ki jih je tedaj zagovarjala tudi Kominterna, in ker je bil zelo uspešen pri spodbujanju partijske organizacije v državi.
Stefan Gužvica je prodoren zgodovinar mlajše generacije iz Vojvodine (1993, Novi Sad), raziskovalec na Univerzi v Regensburgu, kjer proučuje čeznacionalne povezave znotraj Komunistične internacionale v času velikega terorja ob frakcijskih bojih in španske državljanske vojne. Tako dodiplomski študij filozofije, družbenih ved, kulturologije in evropskih študij na Angloameriški univerzi v Pragi kakor podiplomski študij zgodovine na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je zaključil z odliko. Je avtor več strokovnih in znanstvenih člankov, knjiga Frakcijski boji je njegov prvenec, ki bo izšel tudi v angleškem izvirniku. Od leta 2016 kot urednik in avtor sodeluje pri reviji Novi plamen, s katero so njeni snovalci obudili in aktualizirali Krleževo in Cesarčevo revijo Plamen (izhajala je leta 1919). Področja avtorjevega raziskovanja so politična in kulturna zgodovina, zgodovina Judov, zgodovina delavskih in družbenih gibanj.
—
Stefan Gužvica
The Spanish inquisition: factional struggles among the Yugoslav interbrigadistas
Istorija 20. veka, God. XXXVII, 1/2019, str. 53–74
This article will examine the course of the factional struggle between Yugoslav communists that developed behind the frontlines of Spain in 1938 and investigate the involvement of foreign communists in their dispute. I will attempt to contextualize the struggles inside the Communist Party of Yugoslavia (KPJ) within broader power dynamics of the Comintern during the Great Purge, in order to gain a better understanding of both the KPJ and the Comintern as a whole in this period. The main organizer of the Yugoslav volunteers for the cause of the Spanish Republic, the KPJ, found itself in one of the most turbulent periods of its history at this particular time. In August 1937, its general secretary was arrested in Moscow and charged with espionage. The news of the arrest soon reached the volunteers in Spain, and many of them became engulfed in the emergent factional conflict, while struggling to make sense of the situation based on fragmentary information from abroad.
—
Stefan Gužvica
Kamilo Horvatin: Zaboravljeni kandidat za generalnog sekretara Komunističke partije Jugoslavije
Historijski zbornik, God. 72, br. 1, 2019, str. 139-164
Članak je prilog o malo poznatom, ali ključnom periodu u povijesti Komunističke partije Jugoslavije. Predmet istraživanja je Kamilo Horvatin, koji je nakon hapšenja Milana Gorkića u kolovozu 1937. bio kandidat za generalnog sekretara KPJ, mnogo prije nego što je Kominterna počela razmatrati druge komuniste, poput Josipa Broza Tita, Labuda Kusovca, Ive Marića ili Petka Miletića. Članak prikazuje politički razvoj Horvatina, njegov položaj u Kominterni, kao i njegovu dvostruku aktivnost od ljeta 1937. do proljeća 1938. godine – kao denuncijatora i kandidata za rukovodstvo. Članak će pomoći ne samo razjašnjavanju sudbine jednog zaboravljenog aktera u KPJ tokom Velike čistke, nego i razumijevanju mehanizama Kominterne, odnosno načina na koji su jugoslavenski komunisti potkazivani i, još značajnije, kako se i po kojim kriterijima odvijao proces pronalaženja novog generalnog sekretara nakon hapšenja Gorkića. Stoga ovo nije priča samo o Kamilu Horvatinu, nego o KPJ kao cjelini u jednom od najvažnijih momenata u njenoj povijesti – razdoblju koje je kulminiralo dolaskom Josipa Broza Tita na čelo partije.
—
Novosti, intervju, 31. prosinca 2019. (Srećko Pulig)
Stefan Gužvica: Tito je na rat gledao levije od Kominterne
Kao što je Lenjin 1914. smatrao da će se svetski rat pretvoriti u revolucionarni, tako i Tito posmatra Drugi svetski rat. No za Staljina i rukovodstvo Kominterne to je antifašistički rat. Zato se Kominterna protivila osnivanju proleterskih brigada i stavljanju petokrake na kape, kaže Stefan Gužvica, povjesničar i autor knjige ‘Frakcijske borbe u Komunističkoj partiji Jugoslavije tokom Velike čistke 1936-1940’
https://www.portalnovosti.com/stefan-guzvica-tito-je-na-rat-gledao-levije-od-kominterne