ZRC SAZU – Darja Mihelič: Ob petdesetletnici smrti akademika Milka Kosa (1892-1972)
24. marca 1972, pred petdesetimi leti, je v dneh evforije – na prvi dan prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih v Planici in prav na dan, ko je bilo v Sloveniji razglašeno obvezno cepljenje proti zlovešči varioli veri, v osemdesetem letu starosti svojo življenjsko pot sklenil zgodovinar Milko Kos. V pomenljivi osmrtnici Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki je izšla dan za tem v časopisu Delo, beremo: »Slovenske zgodovinarje je za vselej zapustil Milko Kos, naš akademski učitelj, dolgoletni predsednik in častni član našega društva ter najvidnejši predstavnik slovenske zgodovinske vede doma in po svetu. Vabimo vse člane, da se udeleže zadnjega slovesa od velikega pokojnika«. V veži Slovenske akademije znanosti in umetnosti na Novem trgu 3 so se na dan pogreba 27. marca med 11. In 12. uro kot častna straža ob katafalku izmenjavali Kosovi akademski kolegi. Besede slovesa mu je ob grobu izrekel njegov učenec, profesorski kolega, prijatelj in naslednik Bogo Grafenauer.
Milko Kos je bil rojen 12. decembra 1892 – letos bo minilo 130 let – v Gorici, v slovensko-italijansko-nemškem govornem prostoru. Mati Maria rojena Sbuelz je bila Tržačanka iz premožne družine furlanskega rodu, oče dr. Franc Kos, nestor slovenskih zgodovinarjev, pa je bil profesor na ženskem učiteljišču v Gorici. Njegov rod je izviral iz Selške doline. Mladi par je najprej stanoval v najemnem stanovanju v trinadstropni hiši št. 4 na Via Teatro (kasneje Corso Verdi 17). Preudarni Kos je vodil podrobno evidenco o družinskih financah. V decembru 1892, ko se je rodil Milko, očetove zabeležke navajajo plačilo babici, nakup otroškega vozička, grelne steklenice, ter steklenic marsale in torte, namenjenih slavju ob rojstvu prvorojenca. Zakonca sta v naslednjem letu s pomočjo kredita kupila novo večstanovanjsko hišo z vrtom št. 7 na Via Giardino, kamor se je družina preselila za božič 1893, hišo na Via Teatro pa sta priposestvovala po ženini strani. Družina, ki se ji je 24. januarja 1896 pridružil še sin Gojmir, je tega leta prvič, nato pa redno vsako leto, del avgusta in septembra preživela na počitnicah v Selcah, rojstnem kraju Franca Kosa. Otroka sta v Gorici rasla v udobnem in kulturnem okolju. V gospodinjstvu sta pomagali kuharica oz. dekla, občasno perica, za vrt je skrbel vrtnar. Na otroka je pazila pestrna. Franc Kos je imel občudovanja vredno knjižnico – njen popis je ohranjen, naročal, kupoval in dajal je vezati knjige, bil je naročen na več revij in plačeval članarino za različna strokovna društva. V hiši so imeli klavir, občasno so obiskovali gledališče, koncert ali se podali na izlet.
Milko in Gojmir sta se najprej šolala v Gorici; iz očetove evidence so razvidni stroški za njuno šolnino in šolske knjige. Nadarjenega sina Milka, ki je stopal po njegovih stopinjah, je oče že zgodaj uvajal v znanstveno delo. Leta 1906 se omenja izdatek za Milkov latinski slovar, 1908 »za ruščino«, 1909 »za Milkovo zgodovino«. Sin je upravičil očetova pričakovanja, saj je svoj znanstveni prvenec o zemljiških razmerah v Selški dolini še kot osmošolec 1911 objavil v Carnioli: izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko. Istega leta je začel s študijem na Dunaju, kjer je 1916 doktoriral in 1917 zaključil študij zgodovinskih pomožnih ved, ki ga je 1921–1922 nadgradil z izpopolnjevanjem v Parizu.
Poklicno pot je začel kot asistent v rokopisnem oddelku Licejske knjižnice v Ljubljani, kjer je pripravil priročnik Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (izšel 1931). Delo akademskega učitelja je nastopil pri dvaintridesetih letih kot docent za pomožne zgodovinske vede na Univerzi v Beogradu in ga nadaljeval kot izredni profesor tega predmeta na Univerzi v Zagrebu. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je 1926 postal izredni, 1934 pa redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede, po vojni pa je do 1946 predaval tudi srednjeveško zgodovino Slovencev. Upokojil se je 1965, predaval pa je še do 1967. V letih 1935/36 je bil dekan Filozofske fakultete, med drugo svetovno vojno, v času razklanih razmerij med Slovenci, pa je bil rektor Univerze.
Kolegi in študenti so ga spoštovali, kot gospoda v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Bil je resen, na videz težko dostopen, sicer pa vedno pripravljen na pogovor. Študenti so radi obiskovali njegova predavanja in seminarje. Predaval je razločno in pregledno, imena in letnice je pisal na tablo. Bil je med prvimi profesorji zgodovine, ki so takoj po vojni dali pobudo za organiziranje terenskih vaj in ekskurzij za študente. Te je rad vodil tudi na rodno Goriško, na katero so ga vezala mladostna leta. Pod njegovim mentorstvom so se izoblikovali številni znani, mednarodno ugledni zgodovinarji. Ob šestdesetletnici so mu slovenski in drugi jugoslovanski ter avstrijski kolegi v znak zahvale in spoštovanja namenili obsežno številko Zgodovinskega časopisa (6/7, 1952) Kosov zbornik, z izjemno kakovostnimi prispevki.
Doma v Ljubljani (danes Šubičeva 3), je imel imenitno knjižnico, ki je združevala očetove in njegove knjižne pridobitve. Tam se je posvečal znanstvenoraziskovalnemu delu. Objavil je prek 350 del o slovenski zgodovini. Njegovo znanstveno delo je bilo raznovrstno, v glavnem pa usmerjeno v preučevanje slovenskega srednjega veka. Njegovo najpomembnejše delo je Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja (1933, 2/1955), imenitna znanstvena sinteza življenja na Slovenskem v srednjem veku. Veliko pozornost je namenjal objavam virov in uvedel način edicij v skladu z sodobnimi zahtevami zgodovinske stroke. Po očetovi smrti je za objavo pripravil 5. knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku (1928). Objavil je Urbarje salzburške nadškofije (1939) in Urbarje Slovenskega Primorja (1948, 1954). Visok mednarodni ugled mu je prinesla komentirana objava Conversio Bagoariorum et Carantanorum (1936), ključnega vira za zgodnjo slovensko zgodovino. Veliko pozornost je posvečal kolonizacijski zgodovini slovenskega ozemlja. Na tem področju je v štiridesetih letih dela opravil vrsto raziskav, ki jih je deloma objavil v raztresenih člankih, zaokrožil pa v poglavju Kolonizacija in populacija v srednjem veku in zemljevidu k njemu v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev 1 (1970). Krajevna imena je povezoval s podatki o arheoloških najdbah in z dokumentacijo v pisanih virih. Tako je na kartotečnih listkih sestavljal »Srednjeveški topografski slovar osrednjega in zahodnega dela slovenskega ozemlja«. V objavah je predstavil topografski opis srednjeveške Ljubljane in njene okolice (1955) ter srednjeveško naselitev na območje Ljubljane (1964). Sodeloval je tudi pri skupinskih delih, mdr. pri Stanojevićevi Narodni enciklopediji, Zgodovini narodov Jugoslavije I, Enciklopediji Jugoslavije. Za znanstveno delo je 1955 prejel Prešernovo nagrado, Univerza v Ljubljani mu je 1969 podelila častni doktorat, dunajska pa 1966 zlato doktorsko diplomo. Bil je član Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, ter član sveta jugoslovanskih akademij. Postal je tudi dopisni član Slovanskega inštituta v Pragi, jugoslovanske (hrvaške), češke, poljske in srbske akademije znanosti (in umetnosti) ter član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje na Dunaju. Bil je predsednik Muzejskega društva za Slovenijo (1934–1941 (1945)), po vojni pa od ustanovitve (oz. preimenovanja omenjenega) 1946–1948 predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki ga je 1968 imenovalo za častnega člana (enako tudi Muzejski društvi v Škofji Loki in na Ptuju). Zgodovinsko društvo za severno Primorsko pa je ob njegovi devetdesetletnici (1982) odkrilo njegov doprsni kip na novogoriški Aleji zaslužnih mož.
(…)
Cijeli članak dostupan je na sljedećoj poveznici:
https://www.zrc-sazu.si/sl/novice/ob-petdesetletnici-smrti-akademika-milka-kosa